Ko prvič srečale so se najine poti,
po njih je tekal čas, puščal vsakemu sledi.
Med množico ljudi sva zazrla si v oči,
drug drugemu rekla: »Vse si mi.«
Jaz vem, da drugemu si zaupala srce;
srce, ki rad ga imam, ga pozabiti ne znam.
A važno je, da ti srečna v življenju si,
tudi če z njim ali z mano si.
Usoda da nam to, kar usojeno nam je,
a nama dala ni, kar srce si res želi.
Pa vendar upanje v moji duši greje me,
saj le Bog ve, kar usojeno je.
Tudi če nekoč bova le še prijatelja,
vem, da srečna boš in srečen tvoj bo mož.
Tudi če poti se izgubijo v megli,
rad rekel bi: “Ostani to, kar si!”
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
