Sam ležim v travi v topli temni noči,
zibljejo se lučke regratovih trav.
Kot slapovi reke jablane šumijo
in mi govorijo: “Daj, poglej v nebo.”
Tam v vesolju daljnem mirno vse sameva,
le utrinek zlat se z repom poigra.
Luna tiho plava v črnem oceanu,
ta s čarobnimi valovi ziblje jo.
Vendar zvezda nobena
daleč ni, kot je tvoje srce,
ki še ga ljubim goreče in vdano,
pa čeprav zdaj že drug ga ima.
Nežne bilke trav na licu me zbudijo,
zvezd čarobnih ni, saj zarja jih topi.
Drugo pesem zdaj mi jablane šumijo,
v srcu mi budijo upanje in mir.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
