Vsakič, ko zaprem oči, se kot privid prikaže mi
slika kraja, ki nosim ga s seboj.
Pred hišo oljk nasad stoji, kot okno v svet tisočih poti,
vsaka stena tu nosi svoj spomin na otroške dni.
Še vedno rada vrnem se v ta kraj,
ki greje me kot topel sončni sijaj.
Tam vedno čaka me ljubeč objem,
kot vonj po kruhu se skriva v njem.
Kot da hiša govori zgodbo, ki zdaj v njej živi,
skozi vrata, kjer ljubezen je doma.
Spomin v majhni sobici, ki je videla stvari,
ta hiša skriva jih, čuva, da jih nikomur več ne izda.
Še vedno rada vrnem se v ta kraj,
ki greje me kot topel sončni sijaj.
Tam vedno čaka me ljubeč objem,
kot vonj po kruhu se skriva v njem.
Priznam, da v svetu iščem te vezi,
a ne znam splesti niti in boli.
In ko se rešim vseh okov, vedno vrnem se nazaj domov.
In ko vrata spet odprem, vso ljubezen tu uzrem,
vso srečo, ki je vedno tu doma.
