Tih pomladni je večer, ko stopam čez polje,
lahen vetrič boža me in kuštra mi lase.
Jasno je nebo, posuto s tisoč zvezdami,
lune sij srebrni osvetljuje mi poti.
Dolgo ni tega, kar skupaj sva hodila tod,
Bog ve le zakaj si sebi našla drugo pot?
S solznimi očmi zdaj v zvezdnato nebo strmim
in le z vetrom svojo bol in žalost tu delim.
Zajokaj zdaj še ti, prijatelj moj, tja v zvezdnato noč,
odnesi bolečino mojo tja, čez polja proč.
Ohladi moje ranjeno srce, prinesi upanje,
da tam nekje, v daljavi, še ljubezen čaka me.
Ko ljubezni žar ugasne, sreča se konča
in sladek čar zamenja nam grenak okus solza.
Lesk v očeh ugasne, duša zaječi tedaj,
luna, zvezde izgubijo takrat svoj sijaj.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
