Kdo si ti, da kar tako z besedami
prerešetaš telo?
Kdo si ti, ki streljaš hladno,
brez razuma kar tako, ker lahko?
Kdo si ti, ki kot hijena
me obereš do kosti?
Kdo si ti, ki še nikoli
si nisva gledala v oči?
Zdaj udari, zdaj napadi,
zdaj ko ranjena ležim,
izstreli vse, kar je v tebi,
da v sekundi izkrvavim.
Ti proslavljaš svojo zmago,
ker človeka si ubil.
Visoko drži zdaj zastavo,
za aplavzi si se skril.
A ko sovražnik spet zaspi,
sit, nahranjen od laži,
takrat počasi spet v meni
novo seme kali.
Kdo si ti, ki kot hijena
me obereš do kosti?
Kdo si ti, ki še nikoli
si nisva gledala v oči?
Zdaj udari, zdaj napadi,
zdaj ko ranjena ležim,
izstreli vse, kar je v tebi,
da v sekundi izkrvavim.
Spet lahko mi sekaš veje,
ko visoko bom drevo.
A ne pozabi, da korenine
globoko v zemlji skrite so.
Ne vem, če veš, da ves ta čas
si gledal sebe v ogledalo.
Si si všeč, ponosen nase,
jaz ponosno dvignem glavo.
