Hodi po prazni cesti, sama v dežju,
ali naprej bo znala, ko bo na dnu.
Zaustavlja reke drugih, a ne prizna,
da njena najbolj dere, se ne preda.
Leta tišine so ji vzela glas,
a v grlu čuti, da je še njena last.
Ledeno hladna koža, njenih dlani
a spodaj kri zavre in ogenj gori.
In ko jo mrak objame, ona je zvezda, ki žari.
Ko jo udari strela, z njo ona grmi.
In ko jo muči suša, ona je roža, ki cveti.
Ko jo življenje najde, ona živi.
Ponarejen nasmešek, make-up obraz,
spodaj se skriva ona, njen pravi jaz.
To masko sname vedno, ko pade noč,
v tisti temi skriva njena se moč.
Ona je ta, ki pozna del sveta,
da ponese jo na vrh neba.
In ko jo mrak objame, ona je zvezda, ki žari.
Ko jo udari strela, z njo ona grmi.
In ko jo muči suša, ona je roža, ki cveti.
Ko jo življenje najde, ona živi.
