Postava ta prava,
pa ni domišljava,
vsak imel bi jo.
Je čista desetka
sosedova Metka,
‘ma snupcev več kot 100.
Frajerji, čudaki,
lepotci in junaki
pa še kakšna punca vmes.
Daj jim piti tinte,
ne najdejo finte
kako jo peljat’ do nebes.
Zlatar pa dva brata,
denarnica kosmata.
En’mu že uspelo bo.
Na randiju vsi trije,
v fensi oštarije…
Je hitr’ konec b’lo.
Važen bolj od purana,
sin od župana,
je mislu – to je to!
Pa se je obrnila,
prstan vrnila,
pomahala v slovo.
Se je obrnila
prstan vrnila
in rekla – to ni to!
Ne, ne, ne kupi ji zlata,
padla ne bo na Lambota,
briga jo, če v Dubaj potuješ
in če poleti z jahto pluješ.
Ko v fačuzi bosta šla,
te čukasto bo gledala.
Brezveze se obremenjuješ.
Povej, a me, a me čuješ!
Ole, ole, ole, le rože potrebuješ.
O, jo, jo, jo, jo, jo… rože potrebuješ.
Najlepši v vasi,
postaven kot Basi,
načrte je imel.
Je kripto obvladal,
mišice pokazal,
pa hitro je oplel.
In glej še prvaka,
ga hot’la bi vsaka
in takih na en grob.
A bil je zaman
vsak mega plan,
košarcam ni konca b’lo.
Ne, ne, ne kupi ji zlata,
padla ne bo na Lambota,
briga jo, če v Dubaj potuješ
in če poleti z jahto pluješ.
Ko v fačuzi bosta šla,
te čukasto bo gledala.
Brezveze se obremenjuješ.
Povej, a me, a me čuješ!
Ole, ole, ole, le rože potrebuješ.
La, la, la… rože potrebuješ.
Pa govorijo pobi:
Nedosegljiva,
sama je kriva
avša avšasta.
Vsi so obupal’,
se jim je že s*ukal,
noben’mu šans ne da.
Na koncu pa Jože
prinesel je rože,
prijazen, skromen bil.
Na Čuke povabi,
ničesar ne rabi,
pa šanso je dobil.
La, la, la…
briga jo, če v Dubaj potuješ
in če poleti z jahto pluješ.
Ko v fačuzi bosta šla,
te čukasto bo gledala.
Brezveze se obremenjuješ.
Povej, a me, a me čuješ!
Ole, ole, ole, le rože potrebuješ.
