Prihodnost je utopična,
prav’jo, da je toksična,
jaz vem kdo je in kaj počne
in jaz hočem tja, ljubezen ni logična.
Odvisnost je postala kronična,
zmer’, ko sva skupaj sva ikonična.
Jaz vem kdo je in kaj počne
in jaz hočem tja.
Največja napaka v moj’mu lajfu si ti
in komi že čakam, da grehe spet ponovim.
Največja napaka v moj’mu lajfu si ti
in kaj nama manjka, naj govorijo vsi.
Ona je totalno napačna,
midva nikol’ ne mor’va bit’ sam frenda,
fatalno privlačna.
Noben do zdaj je še ni mogu’ hendlat.
Počut’m se zadet, nemiren,
komaj čakam, kdaj se bova spet dobila.
To je napaka, ogenj v očeh me “fila”,
med nama je neka magnetna sila.
Ko sva skupaj, čas ne obstaja,
tolk’ je huda, da bi rab’la čuvaja,
sam’, v njeni glavi ji dogaja. Ona se pali in ohlaja,
pa pol se vrača, odhaja, fore mi izvaja,
pa pol me ljubi, kot, da jutri ne obstaja.
Ta napaka naj traja, priznam, da sem kriv,
sam’ z njo se počutim, da sem živ!
