Poznam na uro, a čas ni moj gospodar.
Naredim dobro delo, a ne za denar.
Včasih pač kaj polijem in kaj preveč popackam,
a sem srečna po duši in nič me ni sram.
Zato ker sem mlada, zato ker lahko,
dotaknem se belih oblakov z dlanjo.
Pustite mi ta svet, jaz hočem živet’.
Znam se smejati, a ne na ukaz
in se znova pobrati, ko pride poraz.
Včasih, ko gledam zvezde, čisto res se mi zdi,
da se širno vesolje le zame vrti.
Ko nad mano črni oblaki se kopičijo,
nežno jih odpihnem in objamem mavrico.
Nikoli več ne bom se bala,
Da podnevi bi sanjala vse,
kar napolni mi srce.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
