Dežnik

Prav čuden dan je bil.
Že, ko sem se zbudil,
me čakal cel je svet,
ura pa že deset.

Sem jutro zamudil,
si zajtrk osmodil,
postal sem čisto bled,
razbil sem krožnik spet.

Na glas sem govoril,
da srečo bom lovil,
ker moraš v to verjet,
če hočeš s tem živet.

Ko sendvič sem odvil,
pa kavo sem polil.
Sem hotel že sprejet –
le jaz sem takšen cvet.

Začelo pa je deževati,
ko srečala sva se pred vrati.
Takrat sem mislil si samo,
kako ji je hudo.

Ona pa nima ga, jaz pa ga ‘mam.
V roki držim ga, njo pa je sram.
Ker se mi mokra zdi, srce me boli.
Saj vem, da lahko se prehladi.

Ona pa nima ga, jaz pa ga ‘mam.
Njenega ni, ker daleč je vstran.
Ona si, se mi zdi, le eno želi,
da dežnik dobi.