Šopek suhega cvetja ob oknu,
koš pleten in poln sivke na tleh,
cvet, ki si ga najraje imela,
vedno ti je priklical nasmeh.
Roke žuljave, vajene dela,
mama, v robec si brisala jih,
če si kdaj si brisala solze,
upam, da nisem kriva bila za njih.
Sivke vonj čas mladosti prikliče,
veter tih s sabo nosi spomin
in ob albumu starem zajočem:
»Veš, to babi je tvoja, moj sin.«
Ko poleti je sivka cvetela,
tvoj počasen postal je korak,
žal pa nisem niti slutila,
da tiho nam počasi odhajaš drugam.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
