E, tu je ena prou žalostna štorija
o enmu, ka se je klicu Pepi Žbaradorja.
Kar zase je vejdu, je držu pikon,
ma drgače je bil prou en velik kaštron.
Na prou vsak sestank v svoji firmi je šou,
ma tudi nigdar gobca držat ni znal.
Na vsakem sestanki je tel met besjedo,
en ka jo je dubu takuo je povedu:
»Nastujte, nastujte, dio di Buog,
nastujte mi take nakladat okruog,
du takrat ku jest, Žbaradorija Pepi,
en bot ne bom jemu lih tolkor u žepi,
lih tolkor, ku jemaju uni tam gor,
mhm, ehe, aha, he he,
ma mi je prou žal,
ma do takrat na svjeti naba nč prou,
ne stojte nakladat, pamet na miru,
nastojte, nastojte, k vam prejem žilu!«
Na izrednem sestanki se je zbral sindikat,
je Pepitu reku: »Dej, njehi ga srat.
Pepi, dej nehi nas tule mečkat,
dej, Pepi, ne stoj, ka boš zgubu pr’jatle.«
Ma Pepi je reku: »Jest vem, kej vas matra.
Dio santo di buoh, k’ vam vsem pojem jetra.
Tuo, da nimaste jajc, to jest dolgo že vjem,
ma jest jih še jemam, takuo vam povjem.«
»Nastujte, nastujte, dio di Buog, …«
Ni bal se povedat nobenmu u faču,
da narveče mone ma narvečo plaču,
ko enkrat to reku je šefu u menzi,
ni dosti pasalo, je bil u suspenziji.
Ma Pepi ni njehou, je šou u oštarijo,
je plačal pijačo za uso kompanijo.
An celo je klapo povabu za šank en je reku:
»Fantje, tole bomo ‘mjeli zdej en sestank.«
»Nastujte, nastujte, dio di Buog, …«
Ee, do takrat, ko jemu je šolde za šnopc,
do takrat je lohko vrtou za gobc.
Ma, ku enkrat taku jih ni jemu, je sušu,
takrat ga ni več nobeden poslušu,
kej dobu je Pepi, je kupu flaškon,
se zapil ko šilur, ga je povozu kamjon.
An pole tako so zavili ga u deko en,
ko je krepaval, še zadnjič je reku.
»Nastujte, nastujte, dio di Buog, …«
Taku, pa je Pepi je šel pod koljesa,
eno je zletu diretno v nebjesa.
An spet na sestanki se je zbrat sindikat
an je reku, da bi blo treba Pepita pokopat.
Sej, zmjerom rad je djelou špetir,
ma zdej bo u gruobi jemu vsaj mjir.
Sej, če se prou razmisli, je tudi na nek način
za samupravljanje in medčloveške odnose
in a, am, afirmacijo delovskega razreda nekako,
bi se reklo, v firmi jemu zasluge.
Takrat se je neki zadrlo iz struge.
»Nastujte, dio santo,
bejšte farbat špeglerja, ne mene.
De bi vas zluodej! Kej ne znaste gjenjat?
Ma, da bi vas strjela udarla,
ma, da bi vam izpadli vsi zuobi.
Še zdej mi delaste škifo,
e, te, ka vam utrgam uha.
De bi vas zluodej. Nastojte! Nastojte!«
