Štefka je pa fejst dekle, nobena ni ji para,
vsi bi radi k njej hodil, ker Štefka vsacga mara.
Štefka je pa fejst dekle, nobena ni ji para,
vsi bi radi k njej hodil, ker Štefka vsacga mara.
Štefka dej, dej, dej, Štefka dej, dej, dej,
Štefka, dej, dej, dej, pa nikomur ne povej.
Štefka dej, dej, dej, Štefka dej, dej, dej,
Štefka, dej, dej, dej, pa nikomur ne povej.
Ko odbije polnoči, se zberemo na vasi,
vsak pušeljc ‘ma in lepi gvant, četud’ smo vsi domači.
Ko odbije polnoči, se zberemo na vasi,
vsak pušeljc ‘ma in lepi gvant, četud’ smo vsi domači.
Štefka dej, dej, dej, Štefka dej, dej, dej,
Zdaj hod’mo tja že vsak dan, obvezno tud’ v soboto,
a žal vsak mesec štiri dni nam nekaj je v napoto.
Nikjer tako nam ni lepo kot tukaj v naši vasi,
ne damo Štefke mi od tu, preveč jo ‘mamo radi.
Štefka dej, dej, dej, Štefka dej, dej, dej,
Zakaj mi ne rečeš, da všeč sem ti,
zakaj ne pohvališ mojih oči,
zakaj ne podaš mi svojih dlani,
zakaj mi ne rečeš, da moja si?
Kadar te srečam, nerodno ti je,
kadar pozdravim, obrneš se,
kadar ti rečem, da ljubim te,
nasmehneš se in praviš, hvala za vse.
Ljubim te, o, ljubim te,
to sta besedi za dva,
kadar kdo reče ti to,
obrni se in poljubi ga.
O, ljubim te, o, ljubim te,
reci mi, draga, nekoč,
prosim podaj mi roko,
da skupaj bova vso dolgo noč.
Če s tabo po cesti šel bi objet,
bi čutil, kako mi zavida svet,
s teboj preživel bi najlepše dni,
srce si objemov tvojih želi.
Kadar te srečam, nerodno ti je, …
Ljubim te, o, ljubim te, …
O, ljubim te, o, ljubim te, …
To naše polje mnogo rožic krasi,
edina v mojem srcu pa zate cveti,
v jutranji rosi se tisoč kapljic iskri,
a v mojem očesu le ena si ti.
O, moja Anamarie, si sploh še moja ti,
o, moja Anamarie, me sploh še ljubiš ti,
o, moja Anamarie, zakaj odšla od mene si?
Anamarie, nikjer več zdaj te ni.
Zdaj ovenele na trati so rožice
in več ni ljubezni najine,
v mojem očesu še iskre več ni,
ugasnila mi je, ko šla od mene si.
