Tisočletja vre iz globočin kristalno čista,
blagodejno pomiri, nam žejo pogasi.
Mislim si: ujeta v kapljici je zgodba tista,
ki sanjavo žubori spev davnih dni:
Pegaz, konj krilati v Rogaški Slatini
udaril je s kopitom – studenec se rodi.
Novica o rogaški je vodi čudežni
razširila se med ljudi in kraj se razcveti.
V jezeru pod Bočem živel je strašni zmaj,
pošiljal blisk, vihar je tja v log, zeleni gaj.
Je z močnim repom mahal – s tem vrelce prebudi;
vir zdravja je, nas osveži izvir kostrivniški.
Hvala iz srca za vse, za vsak tvoj dar, narava,
ki nam ga, kot dobra mati, vdano podariš.
Bomo znali poskrbeti, da ostaneš zdrava,
da v smeteh in dimu se ne zadušiš?
Hvala iz srca za vse, za vsak tvoj dar, narava,
ki nam ga, kot dobra mati, vdano podariš.
Čuvali te bomo, da boš z nami dolgo zdrava.
Prosimo te, da nas še naprej pojiš!
Opojno dehtiš, bogato rodiš!
