Nocoj te bom ljubil še bolj nežno,
zato bolj trpežno in vseobsežno.
Rešil te bom spon in okov,
užival v igri življenjskih sokov.
Visoko nad pobesnelimi brezni
odprl bom vrata v tempelj ljubezni,
poklical valove iz mojih obal,
zakričal sredi tvojih katedral.
Zvečer, ko veter barvo spremeni, ti priznam,
da te sploh nimam rad, jaz sem vate zatrapan.
Nocoj te bom ljubil še bolj poskočno,
zato bolj sočno, na trenutke nadzvočno.
Ko boš mislila, da sem že končal,
te bom pa še malo crkljal.
Vate bom spustil svoje ptice,
te nežno ugriznil bom na lice,
če boš dovolila, v tvoje srce
vtetoviral bom svoje ime.
Nocoj te bom ljubil še bolj vroče,
zato bolj tekoče, na trenutke pekoče.
Kjer rojstvo in smrt si podata roko,
se zlijem v tvoje telo.
Globoko v sebi imam prostor zate,
nihče ne ve zanj, odet je s kosmiči vate.
Vanj sem te ujel, da te bom imel
vedno, ko si te bom zaželel.
Zvečer, ko veter barvo spremeni, ti priznam,
da te sploh nimam rad, jaz sem vate zatrapan.
Nocoj te bom ljubil tiho v temi,
da začutiš, kako frfotajo mi geni.
Če hočeš, da to storim kar sedaj,
potunkaj svoj piškot v moj čaj.
