Daj, povej, a ti je res tako izpod časti,
da bi kdaj pa kdaj vsaj malo se nasmehnil mi.
Roko na srce, čestitam, to pa znaš le ti,
v meni krivdo spet našel si.
Tvoja me beseda kot klofuta zaboli,
z vsakim novim stavkom sol na rano mečeš mi,
a še zmoreva prestopit kar sva rekla si,
se ti to še sploh vredno zdi.
In iz čiste trme ne bom ti priznala,
da sem še tvoja, nisem se vdala.
Stavim lahko, da bi midva spet znala,
ujeti občutek za ta trenutek.
Ko sva midva našla drug drugega,
sva preprosto imela v kar sva verjela.
Če bi oba malo nora bila,
bi si znova morda, spet naprej upala.
Kdaj si mi na zadnje rekel, da imaš me rad,
kdaj si me objel in v meni našel si pomlad.
Polna sva ponosa in nihče ne popusti,
a spomin se v naju budi.
Iz inata zvezde štela sva,
a si še zdaj upava.
Ko sva midva našla drug drugega,
sva preprosto imela v kar sva verjela.
Če bi oba malo nora bila,
bi si znova morda, spet naprej upala.
Najbrž se vsem ljudem vsaj enkrat to zgodi,
zdaj še midva gledava resnici v oči.
