V mojih rokah zguljen star volan,
v tišini glasni le kak zvok.
Čud’n je na cesti bit čist sam,
mrmranje gum poslušat in svoj jok.
Mešam tebe in požirke,
dokler noč še z mano vztraja.
Stare rane srčne dirke,
v men so luknje, dno brez kraja.
Ne trezen, ne pijan. Z nogo božam gas.
In celo dež pada mal postran’. Kot pramen tvojih las.
Peljem se po magistrali,
pred mano le prehitevalni pas.
Kolegi so za mano ostali,
za sabo puščam mesta, rojstno vas.
Neonski napisi bdijo,
kresnice utripajo skoz nočni mrak.
Drevesa se kulise zdijo,
med brezami bo cesto prečkal vlak.
Mimo mene grejo obcestne črte,
kot pod gladino morja ribe.
Cikcakajo, kot da so sprte,
me vodijo v bližnje hribe.
Glava bi za čas postala,
srce pa mora nujno dalje;
čeprav binglja nad mano skala
in svinec nosim namest halje.
