Nočem kazat s prstom in drezat kej,
a blo bi fer, da tut ti priznaš, povej
za frko sta bla vedno kriva dva,
tut z nama je blo, točno tako.
Rajši bi se ukvarju s tem kar šteje kej,
nočem pogrevat, kar je ostalo od prej,
štala je bla in čas pokazu bo
ma še kdo rad, al sva za odpad.
Kjer pade dež, se zmočjo tla,
kjer solze so, tam sva midva,
na rano sol, en drugmu strup,
nč od nč od vsega skup.
Kjer pade dež, že zraste kej
a mor’š negov’t, da je okej,
drgač bo zrastu sam obup,
nč od nč od vsega skup.
A se ti da še matrat in trudt sploh,
vse najino je na robu in zlo švoh,
kemija peša, žara ni velik
in tolk kolk daš, pol tut tolk imaš.
In zdej je, kar pač je.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
