Vonj Chanela na tleh,
maskara njena in vonj v laseh
in azurno nebo
za njim pa vidim kako lahko …
Kako ljubezen umre
in bolečina zamenja te.
Izruval bi si srce,
a to žal ne gre, ne gre.
Zbiram vse kar nosila je,
njeno bluzo si stiskam ob srce.
In zato zbiram vse, kar še nosi njo
rutke pisane, šminke in blago.
In viharno nebo,
je isto kot bi pogledal njo.
Zažre se ti v oči,
zmeša gene in zažari.
Dotik in nežen šepet,
potem udarec v njen pogled.
Vse me vodi na to,
da me obrača kot lahko.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
