Ko sončen dan zasveti na domačem vrtu se,
začenja ptica peti najlepše si pesmice.
Čebele poletijo zopet v širni beli svet,
nabrati spet želijo za zimo najslajši si med.
Toplota jih ogreje, da veselo zabrenče,
za njih nikjer ni meje v daljavo spet polete.
Marljiva se družina vseh cvetov razveseli,
se do noči nobena počitka si več ne želi.
Na klopici pod lipo v sončnih dneh rad posedim,
nabašem spet si pipo v daljavo strmim.
Čeprav le nekaj panjev velik je moj čebelnjak,
veselje svoje vanje bi vložil trenutek prav vsak.
Oh, kako lepo je biti čebelar,
pridne delavke gledam rad noč in dan.
Sredi sončnih trav mali svoj dom imam,
oh, čebelica nisem več nikdar sam.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
