Jesen turobna dež prinese
in v krošnjah veja zadrhti.
Takrat se spomnim – v tihem kotu
moj dežnik samotno ždi.
Ko zvon v cerkvi trikrat udari,
pospremi naju v sivi dan.
Pozdravit greva mokre ceste,
lipe, klopco, park poznan.
V tišini dež igra na bobne
kot roka vodi naju pot.
Jaz mu pravim dolge zgodbe …
zgodbe sreče, norih zmot.
Nihče ne zna poslušat nemo
besed samotnih, dolgih dni,
kot zna to moj dežnik obrabljen –
prijatelj dni, ki jih več ni.
Nihče kot on me ne razume
da čas bi vrnil rad nazaj …
da bi še enkrat jo poljubil,
rad bi uzrl njen smehljaj …
Pa mu srce tako odkrivam,
me v duši vedno manj boli.
Skozi dež sijaj oči pronica …
ljubezni moje tistih dni.
Nihče ne zna poslušat nemo
besed samotnih, dolgih dni …
Zaprem ga, pa naj si spočije
od hrepenenja nekih dni.
