Dolga leta je v kotu spala, od vseh pozabljena,
a prebudi spomine stare, takrat, ko zaigra.
To je davnih mladih dni kitara, pajčevina vso prekriva,
a pod prsti pravega mornarja, spet je kot pomlad, ne zima.
Ta stara kitara, ta stara kitara,
spomni nas radosti, tistih dni ljubezni, davnih dni mladosti.
Ta stara kitara, ta stara kitara,
spet nam v življenje vrne stare sanje, hrepenenje.
Z njenih strun rojene melodije, tiho v noč zvene,
kakor roka božajo nam dušo in sežejo v srce.
Ko zvenijo strune v mesečini in zvezda se utrne,
vežejo nas njeni zlati zvoki, kot da spet mladost se vrne.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
