Spet prišlo poletje je, z njim pa veselice,
spet oči napasem si, ko vidim kratko krilce.
Zavrti se v glavi mi od tolikšne lepote,
kot vulkan se prebude vroče želje vse.
Rad bi jo pobožal po kolenih
in po vseh oblinah mičnih njenih,
kaj bi se zgodilo še do jutra,
to pa več nikomur ne povem.
Zdi se mi, da se vabljivo smeje,
to žgečka me vsepovsod in greje,
kaj mi je storiti, da pristal bi
še nocoj v njeni sobici.
Ne delaj se frajerja, vse je zaman,
četudi osvajaš me kot don Juan,
za moje obline te naj ne skrbi,
za njih je že drugi izbran.
Oh, kako bi božal rad topla nje kolena
in poljubljal še in še usteca medena.
Njen pogled zgovoren je, brez besed me vabi,
da sem revež čisto hin, skorajda znorim.
Mal’ me je pobožal po kolenih
in po vseh oblinah mičnih njenih,
kaj se bo zgodilo še do jutra,
to pa več nikomur ne povem.
