Ej, kozarček, pridi k meni,
mojo dušo vase vzemi,
nimam več je komu dati
in zato te vabim k sebi.
Vabim te na potovanje
v svoje zablodele sanje
in v zavoženo življenje,
strto v njem je hrepenenje.
Ej, kozarček, vina v tebi
zame je nocoj premalo,
za vso žalost, ki utopiti
se nocoj ne bo je dalo.
Ej, kozarček, tu do jutra
boš samoto mi preganjal
in potem morda me spanec
rešil bo, da spet bom sanjal.
Kdo je kriv, da nocoj
te, glažek, vabim k sebi?
Če bila bi z menoj,
se te oklepal ne bi.
Zadnje upanje zdaj
utapljam, vino, v tebi,
tako kot ona je,
še ti mi sanje vzemi.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
