Letijo le leta, občutki so isti,
še poln sem sonca, kot prvi turisti,
pogledi so sveži in sanje so nove,
pošiljam jih nežno med divje valove.
Poslušal bom veter v krošnji topola,
s koraki izmeril dolžino pomola
in spet bom napisal kak verz o svobodi,
v najhujšem viharju bom hodil po vodi.
Če me ne bi poznala,
bi že zdavnaj zbežala,
tako pa veš, da me življenje prevzame,
a lahko računaš name.
Če me ne bi ljubila,
bi že kdaj pobegnila,
tako pa veš, da ko jesen te objame,
lahko računaš name.
Ko z luno na nebu prižigal bom sveče,
se skril bom med pesmi, če burja povleče,
med verze in note na koščku papirja,
med črno in belo, med tipke klavirja.