V meni tečejo pradavne reke,
ki v tujih dveh svetovih so doma.
V meni je otožnost daljne stepe,
ki mati jo narava le pozna.
V meni še gorijo strašni ognji,
ki kakor oglje mi v očeh žare.
V meni še divjajo divji konji,
ki na pomlad iz staje se spuste.
Ciganska kri me vleče naprej,
v zvezdah so zapisana vsa moja pota.
Ciganska kri, nemirna, brez mej
je kruta moja večna usoda.
V meni se pretakajo povesti,
ki jih ob ognjih starke pravijo.
V meni je na tisoče ljubezni,
ki na popotnika le čakajo.
V meni črnolasa so dekleta,
ki bosih nog po produ plešejo.
V meni so še pesmi neizpete,
ki v vetru v duši prisluškujejo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
