Ker ne znava,
ne znava biti sama.
Ne čakaj na pomlad,
ne čakaj na pomlad.
Svet ugaša,
vsem zmanjkuje časa.
Ne čakaj na pomlad,
ne čakaj na pomlad.
Če te nimam tu, je vse brez smisla.
Izgubljen v valovih sanj
sem nomad, drugje vsak dan.
Kava, ki jo pijem, ni več ista.
Njen okus je bolj grenak,
jutra vonj kot prazen zrak.
Sama si, tavaš po puščavi.
Pišeš mi, vprašaš, kje bom jutri.
Čakaš klic, vsakič, ko se zbudiš, čutiš.
Ker ne znava,
ne znava biti sama.
Ne čakaj na pomlad,
ne čakaj na pomlad.
Svet ugaša,
vsem zmanjkuje časa.
Ne čakaj na pomlad,
ne čakaj na pomlad.
Če obstala sva v tej jeseni,
jaz sem veter, ti si list,
pihal bom, da spet zletiš.
Jing in jang, ki skupaj se držita,
dajva bit si bližje, ne pa skrita.
Zamižiš in prevaraš sebe, ne gre.
Ker ne znava,
ne znava biti sama.
Ne čakaj na pomlad,
ne čakaj na pomlad.
Svet ugaša,
vsem zmanjkuje časa.
Ne čakaj na pomlad,
ne čakaj na pomlad.
A greš z mano še en krog
po tej dolgi cesti?
Dal ti bom, srce in dom,
varnost, ki jo rabiš.
Ne čakaj na pomlad,
ne čakaj na pomlad,
ne čakaj na pomla-a-a-ad.
